Znanka, ki živi nekje na Gorenjskem, mi je pripovedovala, da so imeli v jeseni v župniji ljudski misijon. Ves teden je prihajalo menda kar precej ljudi, kar za župnijo, ki leži nekje na meji med mestom in podeželjem, ni nujno vedno tako. Očitno je bila župnija dobro pripravljena na ta dogodek in tudi oba misijonarja sta se potrudila. Izredno lep pa se mi zdi tudi zaključek misijona. Po zadnji nedeljski dopoldanski maši so vse navzoče povabili na piknik. Ženskam se tako ni mudilo domov kuhat. Vsi skupaj so se lepo usedli in se pogovarjali. Pa še vreme jim je bilo zelo naklonjeno. Lep, sončen jesenski dan je bil, s čudovito kuliso zlato rumeno obarvanih dreves.

Bila sem navdušena nad tem piknikom. Ljudje so sedeli in se pogovarjali. Morda se že dolgo niso tako, saj se od maše vedno vsem mudi domov. V živo se je uresničevalo vse tisto, o čemer so ves teden razmišljali: druženje v Jezusovem imenu, prijateljski pogovor, čas drug za drugega. Marsikaj iz pridig bodo farani pozabil...