V času (izsiljenega) preseljevanja ljudi v stiski se sprašujemo o njegovih vzrokih in posledicah. Ne vem, ali pri tem dovolj upoštevamo revščino, nepravične družbene razmere in sodobne oblike suženjstva, ki poleg terorističnega nasilja in vojn povzročajo eksoduse, kakršnemu smo priča. Tudi današnje prvo berilo govori o tem človeškem pojavu. Predstavljam si, da bi se npr. begunci iz Sirije zbrali ob svojem duhovniku nekje v Nemčiji ali na Švedskem in Gospodu prinašali sadove dežele, v katero jih je privedel. Povedali bi mu, da so bili nekoč »blodeči«, da so »tujčevali«, trpeli, ostali brez vsega. Doma, na poti in kamor so prišli, so in bodo doživljali stisko, prenašali »težko raboto«, se čutili revne in zapostavljene, a Gospod jih je rešil in prišli so na varno. Ali v deželah, kamor so prišli, res tečeta mleko in med? Kam so sploh prišli? Jih »zlo tu ne zadene, nadloga se njihovemu šotoru ne približa?« To bo težko, saj se je vsa zahodna Evropa postavila v obrambni, skoraj sovražni po...