Bojan Ravbar ima že v imenu zapisan svoj »DNK«; v aramejščini, jeziku, ki ga je govoril Jezus, namreč Bojan pomeni rad te imam. Večkrat poudari, da se je v življenju navadil na tri dnevna obhajila z Jezusom: v evharistiji, v besedi in bratu. »Mistiko bratstva« je odkrival že na rodni kraški domačiji Sklancovih v Dutovljah ob slepi noni Matildi, ko se je »ob zrenju v mrtve oči v meni prebujalo nekaj božjega«; da je »vsak človek moj bližnji in vsak bližnji mi je brat. Še več: v vsakem človeku mi je dano srečati Kristusa, Boga«, pa ga je izkustveno preželo v dveh letih vojaške službe na srbsko-madžarski meji, do zob oborožen je bdel na straži v nevarni negotovosti madžarskega '56, hkrati pa spremljal, kako v domovini duhovniki za zapahi tvegajo življenje za vero, škofa Vovka pa so zažgali. V odnos z nono je bilo vrženo seme, ki je vzkalilo v odločitev za duh...