Mnogi se še spomnijo stolnega kanonika Melhiorja Goloba, ki je bil dolga leta župnik v Škofji Loki, nato pri Svetem Petru v Ljubljani in končno stolni kanonik. Bil je izjemno duhovit, s šaljivo besedo je širil dobro voljo in optimizem tudi v najbolj svinčenih časih. Tudi oznanilom je znal dodati kakšno hudomušno.

Ko so mu kot župniku v Škofji Loki pozimi farani prinašali koline, je bilo več krvavic kot drugega mesa. Zato se je menda nekoč takole zahvalil na prižnici: »Sicer sem res Golob, ampak zato še ni rečeno, da moram vso zimo samo pšeno kljuvati.«

V isti fari se mu je bližnji gostilničar nekoč pritožil, da pridejo možje po maši v njegovo gostilno brez drobiža. Župnik Golob je – ne bodi len – takoj naslednjo nedeljo oznanil: »Slišim, da se gostilničarji čez moške kregajo, da pustite ves drobiž v cerkvi. Predlagam tole: odslej pri ofru pr...