Predšolski otrok ima kratko pozornost, veliko energije in je zelo radoveden.

Pri sveti maši so obrazci določeni in njena dolžina je za predšolske otroke dolga. Poleg tega ne morejo biti gibalno dejavni, kot so lahko zunaj. Imajo veliko vprašanj in želijo odgovore. Starši imajo tako zelo težko vlogo: združiti potrebe otroka in hkrati omogočiti ostalim članov občestva, da v miru spremljajo sveto mašo.

Starši se srečujejo z vprašanji: Ali se lahko otrok plazi po tleh (če je seveda toliko star); kje je primeren prostor, da lahko hodi; ali lahko kje diskretno dojim; je otrok še dovolj tiho, ali naj ga nesem ven; katere igrače lahko prinese k maši; ali naj ga še silim, da sedi, čeprav že brca z nogami; kar naprej govori, je sploh še smiselno, da prihaja z nami k maši; kako naj sedimo, da si sorojenci ne bodo nagajali?

Starša se lahko ob vsem tem počutita nelagodno, zanju je to stresno, zato začneta hoditi k maši ločeno, brez otrok. Družinskega časa je vedno ma...