Poskušajmo pogledati skozi oči drugega

Ne morem pozabiti kolega mojih let, ki mi je zelo ogorčeno pripovedoval, kako se kot bolnik počuti popolnoma razvrednoten. Prej je ves čas delal za druge in to neprestano delo za druge je krepilo njegovo samozavest. Bolniki so ga imeli radi, tudi njihovi svojci. Vedno je bil zelo požrtvovalen v skrbi za druge. Zdaj je sam bolan in se mu zdi, da se nihče ne zmeni zanj in da je tudi v očeh drugih kot bolnik čisto nepomemben. Kar malo zagrenjen se mi je zdel. Takšnega ga prej nisem poznala.

Premišljevala sem o tem, kar mi je povedal, pa tudi o tem, kako sama doživljam svojo prizadetost. Kar nekaj pomoči od drugih potrebujem, še vedno pa veliko stvari lahko naredim sama. Oboje se nekako izmenjuje, mi pa nikoli ne pade na misel, da je zaradi moje nemoči okrnjeno moje dostojanstvo. Verjetno je vse skupaj v precejšnji meri odvisno od mene, od tega, kako jaz sprejemam svojo nemoč in kako se jaz počutim ob tem. Seveda srečujem tudi lj...