Sprašujem se, kakšna naj bi bila prava krščanska drža, ko gre za zdravo samozavest in zaupanje vase na eni strani ter za zaupanje v Boga in božjo pomoč na drugi? Koliko naj se recimo skušnjavam uprem in se borim s svojo močjo, koliko pa naj računam na Boga in njegovo pomoč? Bojim se namreč, da bi me odneslo ali v skrajnost samoodrešenja, ko se bom zanašala samo še nase, ali pa v skrajnost pasivnosti, ko bom sedla v kot in vse prepustila Bogu. Zdi sem mi, da bi moralo biti mogoče ti dve drži združiti v harmoničen odnos, a nisem čisto prepričana, kako. Sara

Draga Sara!
Hvala za tvoje vprašanje! Všeč mi je, kako dobro si opredelila obe možnosti in njune nevarnosti.
Dilema, ki jo občutiš, ni nova. Že pred stoletji so nekateri to modrost ubesedili v vodilu: »Ravnaj tako, kot da je vse odvisno od tebe, in moli tako, kot da je vse odvisno od Boga.« Gre za to, da se ne bi bali dati od sebe vse, kar zmoremo. Če rečeva s primerom: podobni naj bi bili služabnikom na svat...