»Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna« (1 Kor 15,10).

Vero smo prejeli po apostolih, prvih oznanjevalcih, ki so Jezusove besede zapisali in tako evangelij ohranili za vse prihodnje generacije. Zanimivo je, da si ob laičnem branju evangelija in apostolskih del večinoma na hitro in mimogrede ustvarimo zelo visoko mnenje o takratnih apostolih, njihovem značaju in delovanju – ali pa vsaj neprimerljivo boljše, kot bi si ga, če bi te ljudi osebno poznali. Najraje bi lastno negorečnost oznanjevanja vere opravičili s primerjanjem, da mi danes že nismo tako dobri in obdarjeni, kot so bili izbranci tistega časa.

In v resnici so bili izbranci. Ampak natanko v tolikšni meri, kot smo izbranci mi danes. In obdarjeni prav toliko kot mi danes. Nič bolj, nič manj. S človeškimi značaji, kot jih poznamo in okušamo še danes. V čem je torej skrivnost Kristusovih apostolov?

Vsaj približno nam jo lahko odškrne Pavel (...