Negibno je čepela v naročju in se stiskala k dediju.

»Res nisi nič hud?« ga je med solzami vprašala.

»Kaj bi bil hud. Samo žal mi je. Vedno sem zelo skrbno pazil na te kipce, ki jih je naredil pater Kogler v kartuziji Pleterje.«

»Saj znaš vse popraviti, pa boš še svetemu Jožefu prilepil roko nazaj,« se je spomnila Ela.

»Seveda bom. Nikoli več pa ne bo cel.«

Čepela je v naročju, Bogdan pa je začel peti Sveto noč. Poslušala je in se ni niti premaknila. Solze so se počasi posušile.

»Je to tvoja najljubša pesem?« je vprašala.

»To je moja prva pesem, ki sem jo slišal. Čisto majhen sem bil, veliko manjši kot ti sedaj. Prav tako kot ti sedaj sem čepel v maminem naročju, ona pa je pela neko pesem. Naslednje leto sem jo zaslišal v cerkvi. Spomnil sem se maminega petja. Samo mamino je bilo tisočkrat lepše.

...