Konec poletja sem zastrigla z ušesi ob zapisu Jana Zobca, posvečenem »sodniškemu novemu razredu«. Opisal je odziv na svoj kritični spis o stanju v pravosodju. Predsednik Vrhovnega sodišča RS Branko Masleša »je kot enega svojih ključnih argumentov zoper mojo kritiko navedel naslednje: 'Kako si vendar drznem kritično pisati o sodstvu, ko pa sem vendar v tem podsistemu dosegel vse, kar je v njem praktično mogoče doseči.' Torej na prvi pogled argument nehvaležnosti, na drugi pogled pa argument odgovornosti vseobsegajoči politični Moči, ki mi je omogočila napredovanje.« Zobec je iz tega potegnil sklep, da je tisto, kar pri nas nekaj šteje, odgovornost politiki in njenim interesom, ne pa odgovornost stroki in argumentom. »Kdor se tej utečeni kompaktnosti in 'našosti' upre, kdor si to upa prepoznati, kdor na to kritično opozarja, temu se slabo piše,« ugotavlja Zobec na podlagi lastnih izkušenj.

Njegova predstavitev problema je razmisleka vredna. Takoj bi ji dodala: Opisane poteze...