Razkošen hip in večna luč
Razkošen hip in večna luč
Advent nas ubira s presežnimi dogodki in vzbuja upanje, da niso samo tatovi tisti, ki grozijo, da bodo prišli ob uri, ko ne pričakujemo, pač se zna nenadejano roditi tudi dobrota; če ne v blišču vladarskih palač, pa v tihoti zadnje preproščine začne svojo milo in neodjenljivo pot.
Tudi slovenska država se je rodila nekje na robu socialističnega imperija, znotraj geopolitičnega hladu, brez asistence velikih. Do danes se zdi bolj dar milostnega trenutka kot sad človeških naporov. Spoštljivo, ponosno in hvaležno so jo sprejeli preprosti ljudje, dolgoletni samozvani oblastniki pa ji, če jim je že abortus spodletel, niso privoščili polnega življenja. Slabo leto dni, med junijem 1991 in aprilom 1992, je bila v zasilnem varstvu Demosa in že so ji pili kri nešteti tetrarhi.
Presunljivo je prek četrtstoletnega prevala gledati, kakšen vzgon je zajel mlado državo, ko se je otresla enoumja in terorja. Kljub vse požrešnejšim pijavkam in kljub vse bolj samopašnemu rovarjenju so...