Dovolj luči je po mestu. Vsepovsod so. Nekomu se zdi, da ne ugasnejo niti, če zatisne veke. S svetlobnimi rdečimi črkami se izpisuje ime prijatelja, na katerega tolikokrat pomisli, h kateremu se podzavestno tolikokrat nameni; katerega nerazumljiva, nepreklicna odsotnost mu tolikokrat zalije misli. Za zmeraj gluha številka mobitela in neodgovorjeni maili. Namesto živahnih besed in tople navzočnosti človeka v najboljših letih skozi praznične dni svetijo mrzle, nerazumljive črke osmrtnice.

Večer je hladen kakor modre lučke, kakor njen pogled. »Kako si? Me slišiš?« jo vpraša in jo poboža po roki. Običajno ni odgovora, in tudi kadar je, ne ve, ali je to sploh odgovor ali pa so čisto naključne besede in trzljaji obraznih mišic. Kam gledajo njene oči iz bolniške postelje, ki je njena zadnja postelja: vanjo, v slike iz davnega otroštva ali nikamor? Kako naj to ve? Kaj naj še reče? Kaj naj še naredi? Kaj naj sploh misli? In ta negotovost jo peče tako kot pečejo mamo zagnojene, neozd...