Včasih je bilo jajce zelo dragoceno in smo ga jedli samo za posebne praznike. Tudi tisti, ki so odraščali na deželi s kokoškami, so jih jedli zelo redko, ker so jih raje prodali in kaj zaslužili. Zdaj je seveda čisto drugače. Eno jajce ne pomeni nič posebnega. Zato morda današnji otroci malo teže razumejo naše spomine na jajca.

Poslušala sem upokojenega kolega, družinskega zdravnika, ki je delal prvih osem let nekje na deželi. Še zdaj, po šestdesetih letih, ne more pozabiti, kako so mu včasih bolniki v znamenje zahvale prinesli pet jajčk. Včasih kakšno več, včasih pa tudi kakšno manj. Takrat se jih je tudi naučil peči in zdi se mu, da tako dobrih jajc nikoli več ni jedel.

Ob tem sem se spomnila tudi svoje zgodbe. Pred kakšnimi petnajstimi leti sem se s prijateljicami potepala po Krasu in smo prišle do Štanjela. Tam so vse druge šle raziskovat Štanjel, jaz pa sem z rolatorjem obstala pri vratih v naselje in čakala. Iz bližnje hiše je prišla starejša ženska in sva se...