»Tako ... ko je človek sam. Sam z njim.

»Slep je, kdor se s petjam vkvarja ...« Pa se izkaže, da je ta človek nekdo, ki mu je med vsemi Slovenci morda najbolj uspelo uravnovesiti »misterij in mero«, kakor bi dejali Starodavni, to pa zato, ker je edini – pesnik! – videl.
»... mi ne bila bi vera v sebe vzeta ...« In vendar: kdo še med nami je ob vseh »noches oscuras«, iz katerih se zdi, da ni rešne poti, v nočeh, ki niso prihranjene niti mistikom, kaj šele »laičnim mistikom«, kakor nekdo (Valery?) imenuje poete – kdo še je imel v tistih časih tako vero – pa čeprav on pravi »željo« – »de zbudil bi Slovenš'no celo«?

Kako je mogoče po lekciji, kakršno more dati moškemu, ki je »od čistega ognja vnet«, ženska nezvestoba, in pa ob materi tvojih otrok, ki ni zmožna stopiti v tvoj svet, kljub vsemu reči, »da one same nam ur'jo roke, da one same nam glave vedre«.

In tako bi lahko stopali še naprej: od paradoksa do parad...