Spoved je po svoji naravi čudovita, a tudi težka reč. Čudovita zato, ker je Kristusov dar nam vsem. Težka pa zato, ker se moramo ponižati in priznati ter izpovedati spovedniku svoje grehe. Mislimo, da smo izumitelji najtežjih grehov, kar jih je kdaj kdo napravil na tem svetu. In tudi to prepričanje nas včasih odvrača od spovedi. Odkar obstaja človeštvo, tudi moj greh, pa čeprav še tako čudaški in grozen, ni več novost. Vse, kar sem jaz zagrešil, so pred menoj zagrešili že mnogi drugi.

Druga težava, zakaj gremo težko k spovedi, pa je v predsodku: Kaj si bo spovednik mislil o meni? Profesor moralne teologije, ki je bogoslovce učil tudi spovedovanja, je ob koncu predavanj dejal: »Gospodje, upam, da ste si dobro zapomnili, kar sem vas učil. Nekaj bi vam pa še položil na srce: Ko...