»Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo« (Iz 35,10).

Na vprašanje, kakšna se mu zdi razlika med izrazoma veselje in radost, mi je eden od članov Skupnosti Srečanje odgovoril nekako takole: »Vesel sem, čutim veselje, ko nekaj dobim, nekoga srečam; veselje je predvsem nekaj mojega, čeprav nas je več veselih. Je čustvo, občutek, doživetje, prešerno razpoloženje. Radost pa se deli, radosten si po navadi iz notranjosti, radost te dviga od znotraj in moraš vključiti druge, pokazati, deliti.« Odgovor me je presenetil in navdušil, kajti sam podobno razmišljam. Veselje je bližje čustvu in je doživljanje pozitivnega razpoloženja, ki ga povzroči zadovoljitev neke potrebe, želje, uresničitev pričakovanj. Pravo veselje je, za razliko od veseljačenja, vse prej kot površno in plehko. Krščansko veselje pa je velikonočno razpoloženje, ki vodi v skupno praznovanje in obhajanje lepih dogodkov, uspehov, izpolnitve upravičenih želja. Veselje je ena najbolj pogostih besed...