Eden od gostov letošnjega Slovenskega knjižnega sejma je bil tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz. Povod za obisk je bil izid njegovega potopisnega romana Kot konji, ki spijo stoje. V njem opisuje, kako se je odločil poiskati kraje, kjer sta pokopana njegova deda, ki ju ni nikdar spoznal, saj sta padla med prvo svetovno vojno na vzhodni fronti. Opisuje tragiko zgodovinskega trenutka za več kot sto tisoč mladih fantov iz Julijske krajine in Tridentinskega, ki so bili poslani na rusko (vzhodno) fronto, kjer so se borili za Avstro-Ogrsko. Ko so se vrnili (25.000 se jih ni), je bila tam nova država, Kraljevina Italija. Pod fašizmom se je nad njihovo usodo zgrnil molk, saj je naenkrat veljalo, da so se borili pod napačno zastavo. Sto let po koncu te grozne morije se Rumiz sprašuje: »Kakšno prihodnost ima lahko družba, ki pozabi na lastno preteklost?« V knjigi opiše svojo pot v Galicijo, kjer je bila vzhodna meja nekdanjega cesarstva (danes sta tam Poljska in Ukrajina). Kot je p...