Kaj je tisto, kar sodobnemu človeku zastira resnico umetniškega dela? Kam zre, da ne vidi njegove lepote? Da bi odgovorili na ti vprašanji, je dobro, če najprej razmislimo o tem, kako pristopamo k umetniškemu delu. Na naš odnos do bivajočega močno vpliva naša interpretacija, predstava o tem, kako stvari stojijo, kaj je njihov vzrok. Svoje razumevanje stvari gradimo od tod. Zato je govor o tem, kako stvari razumemo in jih dojemamo, nujno odvisen od tega, s kakšnim predrazumevanjem stopimo prednje.

Rad bi na kratko orisal dva načina mišljenja, dve interpretaciji sveta, ki močno usmerjata mišljenje našega časa in znotraj katerih bistvo umetniškega dela ne more zasijati, ker se jima preprosto izmakne. Prvi način mišljenja bi lahko poimenovali ekonomizem, ki vso stvarnost vidi kot proizvod ekonomskih razmerij in človekovo ustvarjalno dejavnost zoži na ekonomsko korist, drugega pa pragmatizem, ki stori podobno, le da je tu govor o zoženju razumevanja na področje uporabnosti.