Pred nekaj dnevi me je poklical znanec, ki je želel neke podatke o dogajanju pred petdesetimi leti. Oba sva bila zraven, oba se medlo spominjava, kaj vse se je takrat dogajalo, zdaj pa so potrebni točni podatki, ker naj bi bilo to objavljeno. Ugotovila sem, da se zelo natančno spominjam nekaterih čisto nepomembnih obrobnih stvari, ne pa bistvenega. Naj si še tako prizadevam, stvari so izginile iz mojega spomina.

Vedno znova srečam ljudi, ki leta in leta pišejo dnevnik. Nekateri zelo obsežno, z mnogimi razmišljanji o takratnem dogajanju, tako da so mnogi takšni dnevniki pozneje tudi objavljeni in jih ljudje radi berejo. Mnogi ljudje pa si čisto na kratko zapisujejo, kaj se je na ta dan zgodilo.

Sama sem začela pisati dnevnik v gimnaziji, gotovo ob spodbudi dnevnika Ane Frank, ki je izšel ravno takrat. Pisala sem ga precej redno do konca študija, potem pa, ko sem odšla po svetu, sem vse skupaj uničila. Žal mi je, da se nisem lotila čisto preprostega zapisovanja dogo...