Tisti večer so pisali svetemu Miklavžu. Matic je svoje želje risal, saj je črke obvladal ravno toliko, da se je znal podpisati, Maja pa je pisala lepo, dolgo pismo svojih želja. Tudi Nika, ki je to leto začela hoditi v šolo v mesto, je sedela zraven in pisala svoje pismo. Maja se ni mogla načuditi, ko je videla Tinino pismo: samo zvezke in tisto knjigo je narisala.

»A nimaš nobenih drugih želja?« je rekla in pokazala sestri svoje pismo; lepa punčka je bila narisana čez pol strani.

»Punčko bi rada? Spet?«

»Joj, videla sem jo v tisti trgovini zraven tvoje šole, ko smo šli v mesto – misliš, da v Miklavževi delavnici delajo take? V trgovini je bila zelo draga.«

»Najbrž ne,« se je oglasila mama. »Sploh pa imaš kar dovolj punčk, se ti ne zdi?«

»Joj, mami, tista punčka v mestu je bila tako ljubka, čisto moja, kot bi jo pripeljali tja zame, takooo rada bi jo imela!«

»Miklavž nosi samo majhna darila, nikoli ni nosil velikih dragih daril,...