Pred mnogimi stoletji je imel prerok Izaija v babilonskem ujetništvu čudovita videnja. Videl je nebesa odprta in bil priča svojevrstnemu zborovanju nebeščanov. Dobili so nalogo, da med seboj čim bolj povežejo vse Jude. Hkrati naj vsak Bogu preko puščave pripravi pot. »Povej Izraelcem! Nič ne more razveljaviti Božje besede! Bog bo prišel in odrešil svoje ljudstvo!« Janez Krstnik je s svojim oznanjevanjem več kot petsto let pozneje spomnil na starodavne prerokove besede. Večina Judov se je bila zaprla v svoj mali osebni svet, ki skorajda ni presegal hišnega praga. Bili so kar zadovoljni z doseženim.

Gradnja cest nekdaj

Po pripovedovanju drugih jih je dosegel glas Janeza Krstnika, ki je v puščavi obujal v življenje besede starega preroka Izaija: »Spreobrnite se! Nebeško kraljestvo se je približalo!« Iz puščave so prihajale starodavne besede, ki pa so zdaj dobile povsem novo, odrešenjsko poslanstvo: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«