Vsak človek nosi v sebi neki lastni advent, se pravi pričakovanja nekega prihoda, sam ne ve jasno, česa: boljšega zdravja, dohodka, stanovanja, novih odnosov z ljudmi. Boljšega vremena, vsekakor nečesa zavedno ali nezavedno boljšega. Zdi se, da je občutek tega pričakovanja posebno oživel v našem modernem apokaliptičnem času, ko še daljna tragika pretrese ves svet.

Ta naravni advent nima zveze s krščanskim adventom, ki je liturgični izraz za štiritedensko pričakovanje praznika rojstva Jezusa Kristusa, za kristjana božjega obiska na zemlji. Za kristjana je njegov prihod kozmični dogodek, v človeški zgodovini pa je največja od vseh prelomnic, saj se je po kristjanovi veri Bog ne samo na zemlji rodil, ampak se je tudi učlovečil v polnosti naše usode, vključno z njeno tragiko, saj je sprejel celo višek te tragike – smrt, celo nasilno smrt. Naš planet je sprejel Boga, ne kot Boga, ampak kot zločinca: judovske roke so bile roke tega našega sveta. Vendar se adventno razpoloženje kr...