Zadnjič me je stresel potres. In to ne v metaforičnem pomenu besede, temveč čisto pravi, tak, malce strašljiv. V tistem trenutku sem bila precej visoko v stolpnici in priznati moram, da sem se ob premikanju tektonskih plošč pod nogami počutila precej ujeto. V meni so se v trenutkih tresenja pojavili nenavadni občutki, saj sem začutila življenjsko ogroženost. Lahko se vse poruši … Stekla sem ven.

S kolegi smo se po tistem pogovarjali, kako je treba ukrepati ob potresu. Treba se je zviti v klobčič ob posteljo, ob omaro, na tla. Neka kolegica je dejala: »Ne bi si želela ostati nekje pod ruševinami in počasi umirati.« Nadaljevala je: »Najbolje bi bilo na hitro, saj bi tako po najhitrejši poti prišla v nebesa in zagledala Boga.« Očitno ta kolegica močno verjame Vanj in vase, si zaupa, da je v svojem življenju veliko ljubila in je tudi v tem trenutku pomirjena glede svojega duhovnega življenja. To se mi zdi zares navdihujoče.

Zamislila sem se nad sabo. Prav jezna sem bi...