Z znanko, ki ji je pred meseci umrla mama, sva se pogovarjali o žalovanju. Kako čisto drugače je takrat, ko to človek sam doživi, kot takrat, ko to poznaš samo v teoriji. Veš, da boš enkrat gotovo umrl in da bodo umrli tudi tvoji svojci in prijatelji. Pa seveda tudi vsi drugi. Ne veš, kdaj, in vedno upaš, da je to še zelo daleč. Tako daleč, da zdaj ni vredno misliti na to in se s tem obremenjevati. Verjetno se nam vsem dogaja podobno.

Znanka, s katero sem se pogovarjala, je doživela kar nekaj smrti svojih najbližjih in je o vsem tem tudi veliko premišljevala. Najhuje je bilo zanjo, ko ji je pred leti umrl mož, po hudi bolezni, ki je trajala dobri dve leti. Ostala je sama s sedemletno punčko. Seveda je bila zelo žalostna, ampak zavedala se je, da mora sedaj poskrbeti zase in za hčerko, da bosta lahko čim bolj normalno živeli naprej. Čutila je, da je to bila tudi moževa največja želja. Prav to je bil zanjo tudi vir moči, da je to zmogla.

Ko se sedaj ozira na ta čas,...