Če ne štejem nogometnih tekem, zelo malo gledam televizijo. Ob eni redkih takšnih priložnosti, ko sem bolj iz utrujenosti kot iz zanimanja obsedel pred ekranom, je bil na sporedu intervju s pisateljem. Ne bom povedal, s katerim, naj bo dovolj, če zapišem, da je bil tisti, ki je največ iztržil iz teme (domnevnega) obstranstva »južnjakov« v sodobni slovenski družbi. Govoril je mirno in gladko, predstavljam si, da mu je veliko ljudi pred sprejemnikom prikimavalo podobno kot prijazna voditeljica. Sem pa tja se je celo velikodušno branil njenih komplimentov, nekako v slogu: »Pa dobro, saj je še kak drug dober pisatelj tu, saj še kdo drug zasluži kakšno nagrado, vam jaz povem, da si jo!« Misli pa so bile tako zelo navadne, tolikokrat slišane in prebrane, da jih skorajda nisi opazil. Po svoje pa so vendarle bile zanimive: družba, je rekel, nas tako globoko določa, da obvladuje tudi naš intimni svet, vse je odvisno od mehanizmov družbene moči, ti določajo vse. Ne umetnik ne umetniška združe...