Zgodovina človeka se je zadnjih dva tisoč let pod vplivom evangelija gibala v smer vedno večje občutljivosti za najmanjše. Ko danes gledamo nazaj na stari vek, obsojamo sužnjelastništvo in si mislimo, kako je bila nekoč mogoča takšna nečloveškost, a v očeh takratnega človeka je bilo to nekaj nadvse normalnega: suženj je bil last gospodarja in ta je lahko z njim razpolagal po mili volji. Če bo prihodnost še rastla iz krščanskih korenin, bodo nekaj podobnega videli naši zanamci, ko bodo čez stoletja gledali nazaj na nas. Obsojali bodo neetična dejanja, za katera je današnji človek slep in jih ima za normalna. Največja slepa pega v ravnanju sodobnega človeka je verjetno ta, da je kljub svoji razvitosti še vedno slep za tiste, ki so se v svoji nemoči in brez svoje krivde znašli na robu družbe.

Med liki, s katerimi je Platon (427–347) upodobil duha svojega časa, je Trazimah, ki je trdil, da »pravično ni nič drugega kot tisto, kar koristi močnejšemu«. Platon bi lahko po dveh tiso...