Pregovor celo pravi: »Kdor ne dela, naj ne je.« Kdor noče delati, je lahko: lenuh, delomrznež, upornik, protestnik in še kaj. Ne gre torej vedno za lenobo; vsekakor pa gre za problem soudeležbe oz. sodelovanja. Gre za ustvarjanje skupnega dobrega, iz katerega solidarno, posebej ko vanj ne moremo aktivno prispevati, črpamo v potrebi in stiski. Delo je namreč najpomembnejša oblika ustvarjanja gmotnih, umskih, kulturnih in duhovnih dobrin, ki predstavljajo blaginjo posameznika, družine in družbe. Delo in udeležba pri njegovih materialnih rezultatih poleg države in družine predstavlja tudi enega izmed treh virov socialne varnosti. »Neredno življenje in beganje sem ter tja« gotovo ne pomeni le brezdelnega sprehajanja, ampak pomeni hudo obliko ne-varnosti in močno tveganje socialne izključenosti. Zato Pavel tistih, ki ne delajo, ne zmerja z lenuhi, ampak jih opozarja, da ne morejo računati na udeleženosti pri blaginji, kar hrana prav gotovo je, če ne bodo delali.

Posebej poudarja...