Za verujočega kristjana obstajajo tri Cerkve: nebeška Cerkev zveličanih, bojujoča se, naša Cerkev še na zemeljski poti ter trpeča Cerkev pokojnih, ki še niso odplačali dolga, ki ga imajo do božje pravičnosti: Cerkev vic ali z latinsko besedo purgatoria.

Pravoslavni te zadnje Cerkve ne priznajo: po njihovem gre človek po smrti ali k Bogu ali stran od njega, v nebesa ali pekel.

Za katoličana vice niso verska resnica, kakor na primer Sveta Trojica. Toda v praksi jih vojskujoča se Cerkev priznava od zdavnaj, in to z zaslombo iz Svetega pisma Stare zaveze. Ta vera je ostala in vse do danes privzela eno od bogoslužnih oblik maše zadušnice, s katerimi se dragi spominjajo svojih dragih pokojnikov. Čemu to, če je po izjavi svete Katarine iz Genove trpljenje v vicah enako trpljenju v peklu, razen da se godi v drugačni perspektivi nekega konca? Konec lahko pospeši molitev ali dobro delo živečih na zemlji.

Ali so torej trpeči v vicah vredni našega usmiljenja objekt...