S p. Danielom Golavškom smo se pogovarjali o tem, kako gleda na zemeljski odhod ljudi v večnost, kako to zaznamuje družine svojcev, kako premagati tiste male smrti brez pogrebov, ki se skoraj vsakodnevno dogajajo v naših družinah, ko preprosto nad nekom obupamo.

P. Daniel Golavšek je Frančiškov brat – minorit, glede na posvečenje še mlad duhovnik (posvečen je bil leta 2015), po letih pa … no ja, presodite sami: ima 34 let. Letos je bil s prvim avgustom imenovan za kaplana v bolniški župniji v Ljubljani.

P. Daniel, s smrtjo se srečujete vsak dan. Kako gledate nanjo? Kaj ste novega spoznali, odkrili kot bolnišnični duhovnik?

Zame je to velika milost, saj so to izkušnje, ki me bogatijo in osrečujejo, ko obiskujem naše ostarele, preizkušene, trpeče ter bolne brate in sestre ter njihove svojce in družine. Ob njih se učim vere in življenja. Ne samo tukaj v Ljubljani, ampak že kot kaplan v Turnišču sem spoznal, da je to ena od stvari, ki me...