»Vaše srce naj se ne vznemirja.
V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.
Odhajam, da vam pripravim prostor.
Ko odidem in vam pripravim prostor,
bom spet prišel in vas vzel k sebi.«
(Jn 14,1–3)

Gospod, tvoji obiski bolijo.
Z njimi nam jemlješ
najdražje, najljubše ljudi.
Zato se oči in srca solzijo.

Kako naj srce ne bo polno nemira,
ko si ušesu vzel znani glas,
ko si očesu zameglil obraz
in ga položil v naročje spomina.

Povej mi, o Bog, zakaj bolečina,
zakaj to slovo mora biti težko?

Morda pa srce je bolno zato,
ker mora ljubiti v brezmejno;
zunaj prostorov in časov,
brez nežnih dotikov, nasmehov,
brez toplih besed in pogledov,
da je močnejša od smrti ljubezen.

Foto: Tatjana Splichal