Čustveno izsiljevanje in pritiskanje je oblika nasilja, ki jo je včasih nekoliko teže prepoznati, saj nima tako očitnega vedenja ali posledic kot fizično nasilje. Zato se pogosto tudi teže znajdemo pri njegovem razreševanju. Vendar pa je za žrtev tudi ta oblika zelo naporna in obremenjujoča, saj pušča sledi strahu, nesproščenosti ali celo zakrčenosti ob določenem človeku ali celo v samem sebi. Žal je to tudi eden od zelo neposrečenih načinov izražanja otrokove stiske. Otroci se namreč ne rodijo s spretnostjo čustvenega izsiljevanja – se je pa po krivici mimogrede naučijo ob odraslih, ki z otroki niso v dovolj dobrem čustvenem stiku in z njimi ravnajo neprimerno. Otrokom tako primanjkuje izkušenj in občutkov, ki bi omogočali spoštovanje drugih in sposobnost vživljanja vanje.
Odrasli smo odgovorni in poklicani, da s sproščenim sodelovanjem in čustveno predanostjo v odnosih izrujemo korenine čustvenega izsiljevanja, tako se bodo tudi njegove mladike prej ali slej posušile.