Poklicala me je znanka, ki ji je pred dvema mesecema umrla mama, stara čez devetdeset let. Že dlje časa je bila bolna, zato je bila smrt pričakovana. Otroci z družinami so se zelo lepo poslovili od nje in nekako se mi je zdelo, da njihovo žalovanje ne bo tako intenzivno, ker so bili na to pripravljeni. Pa sem se očitno zmotila. Znanka mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nikoli si nisem mislila, da bom po mamini smrti tako zelo žalovala. Zdi se mi, da zdaj, ob mamini smrti, žalujem za vse nazaj. Ko mi je pred dvajsetimi leti umrl mož, sem imela majhnega otroka, za katerega sem morala skrbeti, in takrat preprosto nisem imela časa, da bi lahko v miru odžalovala in se tega sploh zavedala. Pozneje je bilo še nekaj takih smrti. Zdaj je otrok odrastel in tudi marsikaj drugega se je razrešilo in končno imam čas tudi za žalovanje. Za vse tisto nazaj in tudi za mamino smrt.«

Dolgo sva se pogovarjali in ugotovili, da je prav, da žaluje, da si vzame dovolj časa, da bo potem ta pr...