Lanskoletna Nobelova nagrajenka za literaturo Svetlana Aleksijevič (1948) se je po letih izgnanstva vrnila v rodno Belorusijo. Brez svojih ljudi, pravi, ne more pisati knjig, ker se mora zavedati tega, kaj se okrog nje godi, o čem ljudje govorijo na ulicah, v kavarnah ali pri sosedih. V »romanih glasov«, ki so njena posebnost, prek neštetih pogovorov išče odgovor na vprašanje: »Kako smo prišli do sem?« Celovitega odgovora nima, vendar verjame, da se bodo stvari izboljševale toliko, kolikor bo to vprašanje zaposlovalo njene rojake: »Če ne bomo razumeli, kaj je z nami narobe, se nikdar ne bomo osvobodili svoje preteklosti.«

V pogovoru za Deutsche Welle o današnjih razmerah v Belorusiji in Rusiji pravi: »Kdor je bil rojen v taborišču, zna živeti samo v taborišču. Kar danes imenujemo prehod, je bilo delo Gorbačova in peščice intelektualcev, mase pa so se nekega dne prebudile v neznani deželi in niso vedele, kaj bi. Še danes ne vemo, kaj bi, ker smo vajeni živeti v tabori...