V začetku oktobra smo se s Trudom odpravili na romarsko pot v Santiago de Compostela. Pri vzpenjanju čez Pireneje smo si nabirali vtise lepe narave, da bi si pot zapomnili še dolgo po romanju. Drugi dan smo hodili po lepi in prostrani pokrajini, ki pa se na poti ni dosti spreminjala. Predvsem po duši »turisti« so se spraševali, kje je sedaj včerajšnja raznolikost poti. Vprašanju se je kmalu pridružilo drugo vprašanje, zakaj naj vso pot pričakujem raznolikost. Čudež narave je navsezadnje že ena sama čebela ali en rožni cvet.

Ali popotnik nenehno ne potrebuje nekaj, kar povečuje njegov jaz? Ob premišljanju prehojene razdalje in ure postanejo nepomembne. Pomembna je širjava pokrajine in brezčasnost, ko se romar sprašuje o sebi. Romar spozna, da se v življenju preveč ukvarja sam s seboj, razkazuje svoj jaz drugim, celo do stopnje, ki pripelje do sporov. Na poti romar spozna, da je njegov jaz poln balasta, ki se ga mora očistiti.

Brezčasno razmišljanje romarju razkrije...