Zgodilo se je v začetku januarja, na praznik Gospodovega razglašenja ali svete tri kralje. Župnik je v zakristiji pripravljal knjige za maševanje. Pri tem je sam pri sebi polglasno brundal in ponavljal: »Gospodovo razglašenje, Gospodovo razglašenje, Gospodovo razglašenje ...« Novopečena ministrantka je poslušala in ugibala, kaj bi to pomenilo. Vedela je le to, da se lahko razglasi kakšen inštrument in ga je treba uglasiti. Obrnila se je k mežnarju in ga vprašala: »Kdaj so pa potem Gospoda spet uglasili, če je bil razglašen?«

Tudi župniki imajo smisel za humor, ko dekanijske duhovnike vabijo k celodnevnemu češčenju v svoji župniji. Eden od njih je poslal sobratom naslednje vabilo: »Lepo ste povabljeni na kosilo, pravzaprav najprej k molitvi, potem na kosilo. Čim prej sporočite, kdo pride, ker moram dovolj kur poloviti.«

Mnoge šale se nanašajo na raz...