Drago Jančar je s svojo prvo dramo l. 1982 razburkal slovenko gledališko sceno, saj je pokazal svojo veliko nadarjenost, ko je na iskriv način na oder postavil slovenskega izobraženca, ki se upira totalitarnemu režimu in zahteva pravico svobodnega mišljenja in govora za vsakogar. Takrat je bila igralska zasedba vrhunska in naši sloviti igralci so vseskozi ostajali zvesti pisateljevemu besedilu.

Po skoraj 35 letih pa je režiser Diego de Brea stal pred dilemo: ali naj več ali manj obnovi zgodovinsko besedilo ali pa naj se vanj poglobi do te mere, da bo lahko priklical na dan nadčasovni pomen Jančarjevega zgodnjega dela. Kdor pozna de Brea, se ne bo čudil, da se je režiser odločil za drugo. V ta namen se je odrekel doslednemu sosledju izvirnega besedila in ga na trenutke uporabil zgolj tematsko. Prav tako ga je v določenih delih precej skrajšal, da bi njegova sporo...