Živijo, sem 16-letna dijakinja iz Ljubljane. Zadnja 2, 3 mesece se počutim obupno. Zjutraj komaj vstanem in grem v šolo. Ne želim si nikakršne družbe, vsi moji prejšnji cilji se mi zdijo nepomembni. Počutim se, kot da po svetu hodi samo moje telo, brez kakršnekoli vsebine. Jokam, pa nisem res žalostna. Smejim se, ne da bi čutila veselja … Zdi se mi, kot da se je dolgo časa v meni nabiralo veliko stvari (smrt sestre, očeta, alkoholizem v družini ...), zdaj pa je vsega preprosto preveč. Z bližnjimi se o tem ne želim pogovarjati, ker nočem, da vedo, da je kaj narobe z menoj. Kaj mi svetujete? Anja

Živijo, Anja!

Težave, ki se ti dogajajo, ne pomenijo, da je s tabo nekaj narobe. Pomenijo le, da se ti je v življenju nabralo preveč težkih izkušenj. Mladostniško obdobje je zelo občutljivo, zato je vse še težje in bolj boleče kot sicer. Ni čudno, če v sebi čutiš malodušje in čustveno razrvanost. Je pa dobro, da si se odločila poiskati pomoč, kajti s pogovori boš lahko b...