Cerkev brez papeža, brez škofov, brez duhovščine, brez organizacij ... Ta misel se je že utrnila marsikateremu fantastu. Morda obiskuje koga tudi danes, še najraje človeka, ki je zaznal edinstvenost Kristusovega lika in jo priznava, ne more pa sprejeti njegove Cerkve v njeni organiziranosti in v njenem bogočastju.

Koliko je taka zamisel vredna? Ni težko dokazati, da gre za fantazijo brez čuta za realnost časa in prostora, za realnost zgodovine. To vsaj v treh pogledih: dogmatičnem, organizacijskem in bogoslužnem.

1. Zamisel je nesprejemljiva že na dogmatični ravni, saj bi omenjeni vernik v Kristusa bil v zadregi, kako naj ga pojmuje: ali kot verskega genija ali kot božjega preroka ali kot Boga. Če bi ga sprejel kot verskega genija, bi ob Kristusa lahko dali daljšo vrsto verskih genijev v zgodovini. Prav tako bi lahko dali tudi vrsto prerokov, začenši s preroki iz judovske stare zaveze. S čim bi mogel tisti človek dokazati, da je Kristus Bog, ki se je utelesil, če n...