Pogovarjala sem se s kolegico, ki ji je pred dvema letoma umrl mož. Po bolezni, ki je trajala dobro leto. Čas bolezni sta preživljala zelo intenzivno, zelo sta bila povezana, tako, kot sta bila že ves čas. Kar nekaj mesecev je preživel v bolnišnici, vsak dan je prihaja k njemu in po cele ure ostala pri njem. Za oba je bil to izjemno dragocen čas, zanjo tudi za proces žalovanja po smrti. Sedaj pravi, da se je ob moževem umiranju ogromno naučila. Vse, kar je bistveno za življenje. Pravi, da sedaj na marsikaj gleda čisto drugače kot prej. Stvari, ki so bile zanjo včasih tako pomembne, so sedaj precej izgubile prejšnjo pomembnost. Vsa svoja prizadevanja sedaj usmerja drugam.

Sedaj pospravlja hišo in se ločuje od vsega, česar ne potrebuje več. Nekatere stvari je zbirala leta in leta in jih dajala na stran, za vsak primer, če bi kdaj morda to vendarle še potrebovala. Tako se je v hiši nabralo veliko stvari, ki jih gotovo ne bo več vzela v roke. Tudi veliko knjig in drugih predmet...