Spodbuda, ki jo apostol Pavel v drugem pismu namenja Timoteju, velja tudi zame. In ker je popolnoma aktualna, pravšnja za današnji čas, bo verjetno predramila še marsikoga.

Kristjan zelo težko vero živi sam. Potrebujemo skupnost, kraj darovanja, rasti in oblikovanja. Ne samo zaradi spodbud, dobro je, da bratje in sestre vsaj tu in tam predme postavijo ogledalo, da se soočim z resničnostjo tudi glede svojega verskega življenja. Nič koliko izgovorov se mi zavrti pred očmi, ko pomislim na vsakdanjo molitev. Ne glede na to, da sem že davno ugotovila, da se da v zahtevnejšem obdobju preživeti z malo zveste vsakdanje molitve, mi ta še vedno zlahka uide. In kar je še bolj nadležno: ena sama spodbuda ne zadostuje …

Pavel me prav opominja, naj razplamtim božji milostni dar, varujem zaklad, ki mi je zaupan. Način, kako naj to storim, prepušča meni. Vedno bolj spoznavam, kako je Bog preprost in dostopen, da ne zahteva nemogočih človeških naporov za doseganje zbranosti, miru i...