»Moje, moje!« kriči deklica, ki še nima dve leti in komaj zna šele nekaj besed.

»Tisto je tvoje, kar v ritki poje!« se smeje dedek in mama hitro reče: »Ata, kako pa govoriš!«

»Tako smo včasih rekli,« se brani dedek in se nedolžno smehlja.

Počasi postaja podoben otrokom in zanimivo ga je gledati, kako razdaja vse svoje reči ... In otroci od dedka vedno privlečejo domov vse polno šare, ki ji rečejo dragocenosti.

»Čigavo pa je to?«

»Moje, dedek mi je dal.«

Tako se v lep dom, kjer nočejo imeti nobenega odvečnega predmeta, selijo dedovi spomini iz tujih krajev, pa knjige in zemljevidi in stare znamke, pa kovanci in zadnjič je Jan celo vprašal, ali res sme vzeti zračno puško. »Ded pravi, da je naša!«

»Dedova je, vem, dobil jo je od svojega očeta,« se spomni oče.

»Nobene puške nočem v hiši,« reče mama.

»Saj je samo starina, kar dragocena, saj veš, kako rad ded zbira stare predmete – in puška ne deluje,« jo je...