Za ljudi, kakršen je bil sinjevrški Hieronim, bi lahko rekli, da živijo pokončno in umirajo stoje. Če bi morala vse spraviti v en stavek, bi rekla: »Pokončen, delaven, veren, Slovenec z veliko začetnico, ljubitelj umetnosti, mož beseda, predvsem pa gostoljuben in ustrežljiv.«

Šele danes se zavedam, da je v zadnjih mesecih prestal veliko trpljenja, vendar ga je z gorjansko trmo potlačil pod mejo mogočega ter bil na uslugo vsem, prijazen in nasmejan kot v najlepših časih. Ko smo izvedeli za bolezen, smo ga vsi vprašujoče gledali, on pa je modro ponavljal: »Boril se bom kakor lev, če pa ne bo uspelo, bom sprejel božjo voljo.« In dodal: »Ni druge«. Ko nam je zaupal diagnozo, ni dovolil pomilovanja, temveč je nadaljeval: »Prosim, naj to ne vpliva na kolonijo, peljite Sinji vrh naprej.« O poti na Golnik in v Ljubljano je govoril, kot da gre tja obiskat prijatelje, ki...