Korenine, deblo, krošnja. Kaj bi brez dreves, ki nas obdajajo? Poskrbijo, da dihamo svež zrak, razveseljujejo nas, ko se z menjavo letnih časov preoblačijo v živopisano lepoto. Pozimi so tiho, kakor da bi potrebovala čas za razmislek, spomladi zaplešejo, ozelenijo in zacvetijo, poleti se veselijo, da nam lahko dajejo senco, jeseni so kakor umetniki, ki na svoja platna nanašajo barve in ustvarjajo umetnine. Jezus je moral imeti rad drevesa, saj o njih večkrat govori. Začutiti je moral njihovo življenjsko moč. Najverjetneje se je tudi pogovarjal z njimi, kot to znajo dobri pesniki in umetniki. Koliko svežine je v njegovih besedah: »Čemu je podobno Božje kraljestvo in čemu naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zrastlo je in postalo drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah« (Lk 13,18–19).

Apostoli so rekli Gospodu: Pomnoži nam vero! Gospod jim je odgovoril: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rek...