Foto: Tatjana Splichal

Čeprav smo se že vsi kdaj počutili osamljene, nam je ta občutek težko opisati. Pa vendar: osamljeni smo, ko smo nezadovoljni s količino ali kakovostjo odnosov, ali po domače: ko se nam zdi, da nam manjka pravih »prjatlov«.

Otroci so »drugače« osamljeni od nas, mladih. V mlajših letih več šteje število prijateljev, z odraščanjem pa nam je vedno bolj pomembna globina, ki nas veže na družbo. Menda smo v teh časih sredi epidemije osam­ljenosti mladih. Če si nekje v poznih najstniških letih pa vse do sredine tridesetih, imaš veliko možnosti, da se znajdeš v vlogi tistega nesrečnega človeka, ki se počuti odklopljen iz socialnega dogajanja, je nesrečen ali kljub trudu za vključevanje doživlja neodzivnost okolice. Če si se znašel na tej točki v življenju, vsekakor v tem nisi sam. Vem, ironično ...

Od pop kulture do pretekl...