Človek zmore razdreti prijateljstvo, ni pa v njegovi moči, da bi ga spet vzpostavil. Lahko sicer svojega prijatelja, ki ga je užalil, prosi odpuščanja, vendar le-tega ne more izsiliti. Ostane mu le upanje, da mu bo prijatelj odpustil. Odpuščanje je torej dar, ki si ga ni mogoče pridobiti z lastno močjo. Odpusti lahko le drugi po svojem sklepu. Če to velja že za medčloveške odnose, toliko bolj velja za odnos med človekom in Bogom. Ko človek užali Boga, bi pravičnost terjala, da ga Bog zavrže. Vendar Bog v svoji dobroti ravna drugače. Prerok Ozej takole opisuje božjo ljubezen, ki je pripravljena odpuščati: »Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom zvrnil Efrájima v pogubo, kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam v mesto« (Oz 11,8).

Bog odpušča človeku, če mu je pripravljen priznati...