Evangelij ni knjiga za okuse tega sveta. V njem so tudi odlomki, ki jih posebno današnji svet s težavo sprejema. Tu pa tam je celo kaj, kar se redko navaja. Morda celo kaj, kar se ne citira nikoli, čeprav gre zmeraj za božjo besedo. Na to misel me je privedel odlomek iz Matejevega evangelija v epizodi, ko Jezus ozdravi že odraslega sleporojenega. Farizeji naredijo vse, da bi dokazali, da gre za drugega človeka, ne pa za prejšnjega slepca. Zato gredo poiskat celo njegove starše, da bi potrdili njihovo trditev, vendar jim to ne uspe. A na koncu sam ozdravljeni potrdi svojo pravo identiteto. Takrat Kristus izreče pretresljive besede: »Prišel sem, da ozdravim tiste, ki ne vidijo, in da oslepim tiste, ki vidijo.«

Prvi del tega izreka je evidenten in ne potrebuje komentarja. Drugi del pa se človeku zdi ne samo pretresljiv, ampak celo strašen.

Kaj je hotel Kristus reči z besedami, da je prišel oslepit tiste, ki vidijo? Jasno je, da ni imel v mislih fizične ravni, saj so v...