Zahodnemu človeku, ki se izgublja v naglici vsakdana, grozi, da bo izgubil vez, iz katere raste ustvarjalnost duha, vez, ki je usmerjenost k lepemu. A pozornemu očesu vendarle ne more ostati neopaženo mrtvilo površinskih opravkov, ki rojevajo površinske medčloveške odnose. Ali ne vidite na obrazu Evropejca neke utrujenosti, ki bi jo bilo vredno natančneje opazovati? Morda pa srce pisarniškega uslužbenca srednjih let, ki zjutraj stoji v prometnem zamašku na cesti pred katedralo v eni izmed evropskih metropol, ob tem pa posluša radio in gleda v svoj telefon, hrepeni po počitku, ki ne bi bil zgolj obnovitev delovnih sposobnosti, temveč priložnost za razmislek o sebi in o svetu, ki ga obdaja? Morda sploh ne ve, da hrepeni po tem in mora to šele prepoznati? Ali ne čutite utrujenosti ob obrazcih raznih uradov, utrujenost, ki narašča, dokler je nedelja skupaj s trgovinami in zavarovalniškimi ponudbami ne odrine stran?

In kje iskati te vrste počitek, če ne v nedelji, se pravi v ne...