Društvo slovenskih pisateljev, prav tako številčno kakor malo prisotno v slovenski javnosti (na primer v komunističnem 1975. ob Kocbekovi aferi se je zavilo v popoln molk), že trideset let prireja tako imenovano Vilenico (po podzemski votlini v bližini Sežane), kamor v čedalje večjem številu vabi literate iz tujih držav. Gre torej za prireditev z velikimi ambicijami, s podeljevanjem različnih nagrad, z raznimi predavanji in izleti. V tem programu je tudi tema, posvečena njihovemu kulturnemu prazniku. Doslej so bile številne izmed teh tem brez ožjega odnosa do slovenske stvarnosti, najraje neobvezne in splošne (npr. Literatura in mir), da bi se o njih razgovoril o čemerkoli ali o ničemer.

Tega ni mogoče reči o temi, ki je bila izbrana za letošnjo Vilenico: tehtna je in odprta času, v katerem živimo, saj sta tako literatura kakor etika v hudi krizi. Literaturi je vzela prvenstvo med drugimi umetnostmi televizija s svojo površno informatiko, ne glede na vsebinsko izpraznjenos...