V blatni luži na poljskem kolovozu je nemočna plavala velika zelena kobilica. Trzala je z dolgimi zadnjimi nogami in pri tem risala kroge na vodni gladini. Ležala je na boku, njen boj pa je očitno trajal že dlje časa, kajti bila je že napol potopljena in njeni gibi so pojemali. Njeno življenje je opazno ugašalo. Sklonil sem se in jo pobral iz vode; takrat sem ugotovil, da žuželka v vodo ni zašla po naključju. Med zadnjima obročkoma zadka se ji je namreč vila debela in čvrsta nit, ki je spominjala na ribiško vrvico ali debelejšo, gladko konjsko žimo v svetlo rjavih barvnih odtenkih. Priča sem bil dogodku, ki ga je opazovalo le malo ljudi. Nit, ki se je porajala iz odhajajoče kobilice, je bila dolga že več kot decimeter, pa še je lezla ven. Pri tem je rahlo nihala in s koncem tipala naokoli. Kajpada sem takoj segel po fotoaparatu in napravil nekaj zgovornih posnetkov, ki p...