Ko prvič prideš v Kalkuto, težko ostaneš ravnodušen. Na udaru so vsi čuti. Oči se ne morejo načuditi barvitosti stojnic s sadjem in živopisanih sarijev, ki jih nosijo domačinke. Nos je običajno malo manj zadovoljen, saj se vonjave vrelega olja, na katerem pečejo tradicionalne prigrizke, pogosto mešajo z vonjem razpadajočih bioloških in drugih odpadkov, ki kraljujejo na bližnjem smetišču. Trpijo lahko tudi ušesa, saj taksisti in drugi vozniki med divjim vijuganjem po vedno preozki cesti kar tekmujejo v tem, kdo bo bolj glasno trobil. Vsaj za nas, Evropejce, so v Kalkuti pogosto ekstremne tudi vremenske razmere: v času monsuna poplavljene ulice niso nič posebnega, medtem ko je v sušnem obdobju vsaka senca pravo razkošje.

Ob vseh teh intenzivnih dražljajih je težko najti kraj, kjer lahko mir vidiš, slišiš in vohaš. Eden takih krajev je gotovo materna hiša misijona...